Rojstvo otroka se pogosto opisuje kot najbolj čustveni življenjski dogodek. Pričakovali bi, da matere občutijo neznansko srečo ob rojstvu otroka, so najsrečnejše in polne ljubezni, topline. Mnoge matere občutijo neizmerno zadovoljstvo, izpolnitev ob rojstvu otroka, kljub temu pa so tudi matere, ki se spopadajo s težko stisko in jih obdajajo občutki krivde. Običajno imajo matere pretirana, predvsem pozitivna pričakovanja o svojih občutkih glede materinstva, kar je povezano s splošnim javnim mnenjem, ki materinstva ne povezuje tudi z negativnimi občutji (Drglin, 2006). Kot opisuje misel o ženski in njeni sreči avtorica Drglin (2003, str. 26): »Za žensko ni večje sreče kot roditi otroka, pa tudi večje nesreče ne«.
Mnoge ženske se po rojstvu otroka soočajo s poporodnimi duševnimi motnjami, ki se delijo/prehajajo v tri oblike (Murray, 1996, v Skočir, 2005):
- poporodna otožnost,
- poporodna depresija in
- poporodna psihoza.
Avtorica Drglin (2009) temu seznamu dodaja tudi posttravmatski stresni sindrom po porodu. Pojavlja se še neraziskano vprašanje, ali so ta stanja različna, popolnoma ločena drug od drugega ali so povezana med seboj, torej le eno samo stanje, ki variira v svoji teži (Brochington, Martin, Brown, Goldberg in Margison, 1990, v Skočir, 2005). Poporodna depresija in poporodna psihoza sta znotraj medicinskega diskurza definirani kot bolezni (Drglin, 2006).
Znaki poporodne otožnosti so nenadne spremembe razpoloženja, tesnobnost, jokavost, razdražljivost, ranljivost, težave s spanjem, zmanjšan tek, pretirana dejavnost ali pomanjkanje energije (Drglin, 2009). Osofsky in Osofsky (1984, v Ličina, 2011, str. 33) navajata diagnostične kriterije za poporodno otožnost:
- začetki običajno v prvih 48 urah po porodu,
- stanje se ponavadi izboljša v 72 urah po začetku,
- resni simptomi so povezani s predhodnimi psihološkimi obremenitvami,
- povezano z upadom koncentracije hormonov po porodu,
- pacientka je jokajoča, čustveno labilna in izčrpana,
- pacientka dvomi o svoji zmožnosti, da bi opravljala funkcijo matere,
- njeni čustveni odzivi niso usklajeni z objektivno situacijo.
Vzrok poporodne otožnosti pripisujejo hitrim hormonalnim spremembam v prvih treh dneh po porodu, s katerimi hkratno narašča čustvena labilnost in zato pojav imenujejo tudi »jokavi dan«. Ta po mnenju Ličine (2011) doseže višek okrog tretjega dne, potem pa se postopoma vzporedno s stabilizacijo hormonalnega ravnotežja manjša in čustvene motnje popolnoma izginejo. Po mnenju avtorice Drglin (2003) pa k poporodni otožnosti pripomorejo tudi drugi dejavniki: telesna izčrpanost, neprespanost, slabokrvnost, ipd.
V 20 % primerih poporodna otožnost lahko preide v poporodno depresijo (Cox, 1986, v Skočir, 2005). Kljub temu, da je pojav pogost in blažje oblike ga moramo jemati resno. Ženskam, ki trpijo za poporodno otožnostjo moramo nuditi oporo, razumevajoče vodenje in hrabrenje, saj s tem lahko preprečimo razvoj resnejših depresivnih stanj.
Poporodna depresija
Med poporodnimi duševnimi motnjami posebno mesto zavzemajo poporodne depresije, predvsem zaradi obsežnosti pojava, težke prepoznavnosti in resnosti posledic, ki lahko vodijo celo do samomora, detomora ali razširjenega samomora. Klinično je podobna ostalim oblikam depresij v drugih življenjskih obdobjih, kar pomeni, da se prav tako odraža na več področjih človekove duševnosti (Koprivnik in Plemenitaš, 2005).
Po mnenju avtorice Drglin (2009) za poporodno depresijo trpi najmanj ena ali dve ženski od desetih in ocenjuje, da v Sloveniji vsako leto zaradi hujše poporodne depresivnosti trpi 2000 do 4000 žensk. Raziskava avtoric Koprivnik in Plemenitaš (2005) je pokazala, da je pojavnost poporodnih depresij v Sloveniji 21,3 %.
Ponavadi se pokaže v prvem poporodnem letu, lahko tudi precej pozneje in traja od treh do šestih mesecev ali še dlje (Drglin, 2009) oziroma po mnenju nekaterih avtorjev (Bronckington, 1996, v Koprivnik in Plemenitaš, 2005) več kot šest mesecev.
Poporodne depresije se pojavljajo v več oblikah, od depresivnih reakcij do psihotičnih depresij (Jensterle, Ličina in Mlakar, 2011). Zerssen (1977, prav tam, str. 98) razlikuje več vrst depresivnih motenj v poporodnem obdobju, deli pa jih na depresije, ki trajajo že iz obdobja pred nosečnostjo in porodom ter depresije, ki se pojavijo šele po porodu. Po mnenju avtorice Drglin (2006) je izraz poporodna depresija zelo široko uporabljen, v javnosti namreč za kakršno koli obliko poporodne stiske.
Poporodno depresijo že zaradi splošnega izrazja ni lahko prepoznati. Pa tudi iz drugih razlogov. Še posebej zato, ker se ne pojavi tako očitno kot npr. poporodna psihoza. Naslednji razlog je tudi ta, da ženske, ki doživljajo poporodno krizo, ponavadi s težavo o tem spregovorijo (Drglin, 2006). Zato bi morala biti še posebej njena družina, v prvi vrsti partner, bolj pozoren na žensko, ker matere v primeru poporodne depresije tožijo le o somatskih simptomih oziroma se trudijo svoje težave prikriti (Buist, 1997, v Skočir, 2005). Poleg tega lahko tudi znaki poporodne otožnosti »prikrijejo« znake resnejših poporodnih stisk. Okolica pogosto zgodnje opozorilne znake hujše stiske interpretira kot normalen del poporodne otožnosti (prav tam). Zato je še kako pomembno znanje in pozornost zdravstvenih delavcev na materino čustveno stanje.
Simptomi poporodne depresije po DSM IV (APA, 1994, v Skočir, 2005, str.126) so izguba teka, izguba telesne teže, motnje spanja in psihomotoričnih aktivnosti, pomanjkanje energije, občutek krivde, oteženo razmišljanje in koncentracija ter samomorilne misli ali poskusi samomora. Avtorica Drglin (2003; 2009) tem dodaja še naslednje osnovne znake: pretežno slabo razpoloženje, izguba samospoštovanja, zavrtost, nemoč, obup, tesnobnost, vznemirjenost, pozabljivost, neodločnost, nemirnost, nezbranost, utrujenost, nezanimanje za spolnost, občutek osamljenosti, nezanimanje za dogajanje v okolici, vključno z dojenčkom ter vsiljive misli o poškodovanju otroka.
Simptomi so zlahka zamenljivi z normalnimi spremembami poporodnega obdobja. En simptom še ne pomeni poporodne depresije. O tej govorimo ko se pojavi več simptomov hkrati, ki se pojavljajo vsak dan, preko celega dneva, več kot dva tedna (Scott, 1997; Wisner, Parry in Piontek, 2002, v Skočir, 2005).
Avtorica Beck (2002, v Skočir, 2005, str. 122) je definirala 13 poglavitnih dejavnikov, ki lahko vplivajo na razvoj poporodne depresije: »zakonski stan, zadovoljstvo v partnerski zvezi, socialna podpora, socialno-ekonomski status, samospoštovanje, antenatalna depresija, antenatalna anksioznost, pretekla depresivna epizoda ali pretekla izkušnja poporodne otožnosti, načrtovanost oziroma zaželjenost nosečnosti, negativni življenjski dogodki, stres v zvezi z nego otroka ter otrokov značaj«.
Preddispozicijske dejavnike pri nastanku poporodnih depresij Vandenbergh (1980, v Ličina, 2011, str. 37) navaja bolj sistematično in podrobno, med katere uvršča individualne osebnostne značilnosti, ginekološke zaplete, genetske, zakonske (občutje pomanjkanja ljubezni s strani partnerja, občutje nekoristnosti za partnerja), družinske, podporne (kamor spada tudi pomen čustvene podpore s strani partnerja) in biološke dejavnike. Avtorica Lamovec (1998) meni, da izraz porodna depresija pripada ženski, ki se je popolno razdala svojemu otroku in mu nima več kaj dati, kar seveda privede do kemičnega neravnovesja v telesu: »Kemija je drugačna, kadar je človek vesel, kot takrat, ko je žalosten« in doda, da je celo podlo »trditi, da je kemija vzrok čustvenega stanja, saj tega eksperti ne znajo dokazati« (prav tam, str. 466). Shari Lusskin (v Kompan Erzar in Poljanec, 2009) ugotavlja, da so za poporodno depresijo dovzetne predvsem ženske nagnjene k perfekcionizmu na vseh področjih. Vsaka ženska lahko po rojstvu otroka doživi poporodno depresijo, čeprav je več verjetnosti za tiste ženske, ki so izpostavljene dejavnikom tveganja: duševne motnje v anamnezi (motnje čustvovanja), slabi odnosi med partnerjema, pomanjkanje socialne podpore in stresni življenjski dogodki v bližnji preteklosti (Drglin, 2009).
Pri poporodnih depresijah je zaradi možnosti samomora in razširjenega samomora ogroženo življenje matere in otroka, prizadeti pa so otrokov razvoj in partnerski odnosi (Jensterle, Ličina in Mlakar, 2011). Ker je otrok najbolj občutljiv prav v svojim prvih mesecih življenja in ker je po mnenju Pajntarja (1994) depresivna mati najmanj sposobna za pravilno nego otroka, je še toliko bolj potrebno preprečevanje in zdravljenje poporodne depresije. S tem bi lahko zmanjšali daljnosežne negativne posledice poporodne depresije na mater, partnerski odnos in otroka (Koprivnik in Plemenitaš, 2005).
Ženske lahko v primeru poporodne depresije delujejo preventivno, kar je veliko lažje kot samo zdravljenje. Mnoge ženske si same pomagajo in prebrodijo poporodno depresijo, pri nekaterih, posebej tistih s težjo obliko poporodne depresije, pa je priporočljiva pomoč strokovnih delavcev. Lahko izbirajo med različnimi metodami pomoči (Drglin, 2009): svetovanje, psihoterapija, zdravljenje z zdravili, bolnišnično zdravljenje ali udeležba v različnih skupinah. Pri tem pa avtorica (prav tam) poudarja pomen podporne mreže, predvsem partnerjeve podpore, ki veliko prispeva k izboljšanju stanja depresivne partnerke. Pri tem pa mora tudi partner paziti, da ne zapade v depresijo, namreč tudi očetovstvo je zanj nekaj novega in če partnerka doživlja poporodno depresijo, je za novega očeta situacija še bolj stresna in občutno zahtevnejša. Delež po porodu depresivnih partnerjev naj bi bil 3 % (PaNDa, 2001, v Skočir, 2005) pa vse do 42 % (Harvey in McGrath, 1988, v Skočir, 2005). Po mnenju avtorice Skočir (2005) pa so za poporodno depresijo bolj izpostavljeni moških, ki so že trpeli za depresijo v preteklosti, katerih partnerka trpi za poporodno depresijo, moški, ki imajo pomanjkanje podpore, pa tudi (PaNDa, 2001, v Skočir, 2005) starejši moški, moški, ki so prvič postali očetje, imajo slabšo socialno mrežo podpore, nižjo izobrazbo, več negativnih življenjskih izkušenj ter nezadovoljujoč odnos s partnerko.
Posttravmatska stresna motnja (PTSM) po porodu
Do poporodne PTSM pride, ko so zaradi izrazitega stresnega doživljanja preobremenjene normalne zmožnosti spopadanja s stresom (Gamble in Creedy, 2009, v Žebeljan, 2009). Poporodna PTSM je neposredno povezana s težko porodno izkušnjo, nepričakovanimi zapleti med porodom, majhnim nadzorom nad potekom poroda, visoko stopnjo strahu in bolečin, ipd. Avtorica Drglin (2009) predpostavlja, da PTSM po porodu doživi 5 % žensk. Težave se lahko pojavijo takoj po porodu ali šele nekaj mesecev po njem. Znaki so: podoživljanje posameznih delov poroda, nočne more, hud strah, pretirana skrb zase ali/in za otroka, občutek hude ranljivosti, pomanjkanje zaupanja vase in svoje sposobnosti, težave pri povezovanju z otrokom. Pojavljajo se občutki zlorabe, stres, panika, jeza, nočne more, anksioznost, strah in vnovično podoživljanje travmatičnega poroda (Drglin, 2003). Avtorja Gamble in Creedy (2009, v Žebeljan, 2009) izpostavita tri glavne skupine simptomov PTSM (prav tam, str. 85): podoživljanje (nočne more, nenadni prebliski spominov – »flashback«), vztrajno izogibanje (ponovni zanositvi, amnezija poroda) in povečana vznemirjenost (razdražljivost, motnje pozornosti). Potrebno je hitro prepoznavanje težav ženske, čustvena podpora, svetovanje, lahko tudi psihoterapija, udeležba v skupini pod strokovnim vodenje, redkeje zdravila (Drglin, 2009).
Poporodna psihoza
Po mnenju avtorice Drglin (2009) je poporodna psihoza najbolj resna oblika poporodnih stisk, bolj nenadna in očitna kot poporodna depresija. Prizadene 0,1 % do 0,2 % žensk po porodu, kar za Slovenijo pomeni od 20 do 40 žensk na leto. Nekateri predpostavljajo, da je porod zgolj povod, ki deluje kot sprožilec bolezni, če je že prej obstajala ranljivost za psihozo, zato je največji dejavnik tveganja po duševna motnja v anamnezi in duševna motnja v družini, k tem pa avtorica Drglin (2003) dodaja še šibkejše dejavnike, npr. težak porod, nenačrtovani carski rez, stresni življenjski dogodki in pomanjkanje socialne podpore. Pojavi se med tretjim in štirinajstim dnem po porodu, lahko tudi pozneje, kaže pa se kot: izguba stika z resničnostjo, nerazumljiva in zmedena govorica, pretirano dobro razpoloženje, vznemirjenost, pretirano nezaupanje in neutemeljen strah zase ali za otroka. Bolezen zahteva takojšnje zdravljenje.
