Ljudje pogosto izenačujejo ljubezen in zaljubljenost. Poleg tega veliko ljudi meni, da ljubezni ni brez prehodne faze zaljubljanja. Kot da sta ti čustvi nujno povezani med seboj in zaljubljenosti sledi ljubezen. Po mnenju Milivojevića (2010) gre za dve različni, celo nasprotni čustvi. Zakaj nasprotni? Ker je lastnost zaljubljenosti ta, da subjekt nima realne slike o objektu, medtem ko jo pri ljubezni ima. Zato je ljubezen v primerjavi z zaljubljenostjo razmeroma trajen odnos. Poleg tega smo pri ljubezni zmožni normalno funkcionirat tudi na drugih življenjskih področjih, medtem ko smo pri zaljubljenosti popolnoma obsedeni z objektom, kar vodi v nezanimanje za druga področja.
Osnovna razlika med zaljubljenostjo in ljubeznijo je prav zato povezana z odnosom do realnosti: v zaljubljenosti subjekt, v nasprotju z ljubeznijo, drugega ne vidi takega kot je, njegova resničnost je popačena, kar je povezano z njegovo nejasno sliko o samem sebi, z njegovo neizgrajeno identiteto in z nesprejemanjem resničnega sebe. Bistvena razlika je tudi v subjektovem doživljanju lastnega stanja, saj zaljubljeni doživlja, da je sila zaljubljenosti močnejša od njega, da ta vodi njegova dejanja in se ji ne more upreti. Tudi če jo želi zatreti, ugotovi, da ima zaljubljenost kvaliteto prisilnega stanja, kar je posledica obsedenosti subjektovega ega s predstavo o idealnem partnerju. Ta predstava se fiksira na lik osebe, v katero je zaljubljen, in ki kot razcepljeni psihični kompleks upravlja s subjektovim egom.
V nasprotju z zaljubljencem, ki čuti, da je njihova ljubezen edina, ki jim kaj pomeni na tem svetu, in da brez nje ne morejo preživeti, ima subjekt ljubezni integriran ego, kar doživlja kot sposobnost za samostojno odločanje, posedovanje svobodne volje ter zavedanje, da partner ni popoln in je zamenljiv, torej, da bi lahko živel tudi brez partnerja ali z drugim partnerjem. Zaljubljena oseba stalno občuti močna prijetna ali neprijetna občutja, pri ljubezni pa le ob določenih situacijah. Še zadnja bistvena razlika pa je v usmerjenosti: človek, ki ljubi, je obrnjen k drugemu, medtem ko je človek, ki je zaljubljen, v resnici obrnjen k samemu sebi.
ZALJUBLJENOST
Zaljubljenost je po besedah Milivojevića (2008, str. 620) »zelo intenzivno prijetno čustvo, ki nastane kot posledica projekcije predstave o pravem partnerju na drugo osebo in posledičnega precenjevanja druge osebe«. Avtorica Ule (2009, str. 344) v definicijo zaljubljenosti zajema »strastno pripadnost zaljubljene osebe oboževani osebi, visoko stopnjo čustvene in erotične vzburjenosti, idealizacijo ljubljene osebe, ki sega do neke vrste zaslepljenosti, in hrepenenje po bližini ljubljene osebe.«
Avtorici Rijavec in Miljković (2002) omenjata tri komponente zaljubljenosti: kognitivna, čustvena in vedenjska. Subjekt v stanju zaljubljenosti nenehno misli na objekt in ga idealizira (kognitivna komponenta), začuti velika nihanja v svojem razpoloženju (čustvena komponenta), skuša na vsak način odkriti, kaj čuti objekt zaljubljenosti, ga proučuje ter želi biti nenehno v njegovi bližini (vedenjska komponenta).
Zakaj se v določene osebe zaljubimo, v druge pa ne? Milivojević (2008) razlaga, da do zaljubljenosti pride, ko subjekt (t.j. oseba, ki se zaljublja v nekoga) sreča določeno osebo, ki se ujema z njegovo idealizirano predstavo o pravem partnerju (t.j. objekt). Subjekt kljub temu da prvič vidi to osebo, čuti, kot da to osebo že od nekod pozna. Objekt doživlja kot najpomembnejšega in edinega pravega (Milivojević, 2010). Zato ni čudno, da v navzočnosti tega občuti intenzivna čustva. Subjekt svojo zaljubljenost doživlja kot preokupiranost z mislimi, fantazijami o objektu. Pri tem ga ne okupira objekt sam, temveč subjektova nezavedna prestava o »pravem« partnerju in o »pravi« ljubezni oziroma subjektov pomen, ki ga pripisuje določenemu videzu in vedenju objekta.
Posledice zaljubljenosti so (Milivojević, 2008):
- Odnos zaljubljenosti je odnos iluzije, saj subjekt nima realne slike o objektu.
- Subjekt doživlja močna prijetna občutenja, kar vodi v fiksacijo na objekt, s tem pa zanemarja druga področja življenja, kar vodi v propad.
- Zaljubljenost lahko preide v odvisnost tega močnega občutenja. Takoj, ko se subjekt ohlaja od objekta, zanj objekt postane čustveno nepomemben.
- Zaljubljeni v resnici ni obseden z drugo osebo, temveč s svojim notranjim kompleksom.
- Zaljubljenost traja tako dolgo, kolikor dolgo se obdrži projekcija na določeni osebi.
Zaljubljenost lahko vodi v ljubezen. To se zgodi v primeru, če realne lastnosti objekta ne odstopajo preveč od idealizirane predstave subjekta. V tem primeru subjektu kljub usihanju zaljubljenosti ugajajo lastnosti objekta in njegov odnos preide v ljubezen. V nasprotnem primeru se oddalji od objekta. Čez čas oseba pride do te stopnje, da je sposobna spregledati realne lastnosti oseb. Zato je zaljubljanje še posebej značilno v pubertetnem obdobju, medtem ko je pri odraslih, ki so že identitetno integrirani (in imajo sposobnost nadziranja fantazij o objektu), to prava redkost (Milivojević, 2008).
LJUBEZEN
Ljubezen je osebno doživetje – vsakdo ga lahko doživi le sam in zase. V okrnjeni obliki v svojem življenju ljubezen občuti skoraj vsakdo (Fromm, 2006). »Ljubezen je prijetno čustvo, ki ga oseba občuti do objekta, ki ga doživlja kot zelo dragocenega in ga ima za del svojega intimnega sveta« (Milivojević, 2008, str. 620).
Fromm (2006) meni, da ljubezen ni le močno čustvo, temveč tudi odločitev, razsodba, obljuba. Po njegovem se čustvo rodi in umre, medtem ko je ljubezen trajna, če je le dovolj volje. Da je predvsem od volje odvisno, ali bo ljubezen trajala ali ne, dokazujejo tisti, katerih starši so jim določili zakonce, in so kasneje po poroki začeli ljubiti drug drugega.
Freud na ljubezen gleda zelo ozko, saj je bila zanj ljubezen predvsem spolni pojav oz. »socialno sprejemljiv način izražanja spolnih želja« (1901, v Rostohar, 1999, str. 45).
V nasprotju s Freudom pa Sullivan (1953, v Fromm, 2006) strogo razmejuje spolnost in ljubezen. Bistvo ljubezni je zanj v sodelovanju – jasno izoblikovano prilagajanje človekovega obnašanja izraženim potrebam drugega. Namen je, da drug drugega čim bolj zadovoljita. Po mnenju Fromma (2006) je temeljni psihični mehanizem ljubezni čustveno navezovanje. Končni cilj ljubezni je ustvarjanje intimnega sveta.
Ljubezen je širok pojem, saj jo je možno opredeliti z različnih vidikov. Če gledamo samo z vidika objekta ljubezni, Fromm (2006) navaja in opisuje bratovsko, materinsko, erotično ljubezen, ljubezen do sebe in ljubezen do boga. Ljubezen je lahko brezpogojna (človek jo prejme ne glede na njegova dejanja, samo zato, ker obstaja) ali pogojna (človek jo prejme, če izpolni določena pričakovanja). Absolutno brezpogojna ljubezen ne obstaja. Tudi starši, ki pravijo, da ljubijo svoje otroke, ne glede na kaj, in da jih večno bodo, čutijo tako do njih zato, ker so to njihovi otroci in ne od koga drugega. Tudi tukaj je postavljen pogoj, zato o tej ljubezni lahko govorimo le v relativnem smislu.
Kakršne koli že so definicije ljubezni, vsekakor vsak posameznik to čustvo drugače občuti in si ljubezen drugače razlaga. Predstave o ljubezni so zelo raznovrstne in izjemno zasebne, čeprav pa Thompson in Borello (1992, v Rostohar, 1999) menita, da ljudje ljubezen precej enotno pojmujejo »kot psihološko dimenzijo, ki se kaže v čustveni, motivacijski in miselni obsedenosti z ljubljeno osebo« (prav tam, str. 45).
Milivojević (2010) meni, da ljubezen ni le občutenje ljubezni, temveč predvsem odnos, zasnovan na tem občutenju. Zato ne obstaja splošno sprejeta definicija ljubezni. Vsak si lahko določi svojo definicijo ljubezni. Avtor (prav tam, str. 44) opisuje tri definicije, ki ljubezen opredeljujejo kot občutje (ljubezen je zelo prijetno občutje, ki se občuti do objekta), kot vedenje (ljubezen je, ko se do objekta vedemo ljubeznivo oz. na določeni način, ki nam pomeni ljubezen) in kot odnos (ljubezen je odnos subjekta do objekta).
Če je ljubezen razumljena kot odnos, oseba ve, da ljubi in da je ljubljena tudi tedaj, kadar trenutno tega ne občuti ali kadar ni dejanj, s katerimi se izraža ljubezen. Šele takrat ljubezen dobi stanovitnost in stabilnost, poleg tega pa se ob tej definiciji pušča prostor tudi za občutja oziroma vedenja, ki so drugačna od občutja oziroma vedenja, s katerimi se izraža ljubezen.
Ljubezen med moškim in žensko lahko imenujemo tudi partnerska ljubezen, ki se po mnenju nekaterih avtorjev (Cimbalo, Faling in Mousaw, 1976, v Rijavec in Miljković, 2002) razvije izključno iz zaljubljenosti: »Če smo uspešno preživeli zaljubljenost, ki je značilna za prvo stopnjo odnosa, in še naprej ostajamo skupaj, zaljubljenost začne postopoma prehajati v partnersko ljubezen«. Zanjo je po avtorici Ule (2009) značilna globoka medsebojna čustvena navezanost partnerjev in vsebuje ne le veliko čustev, temveč tudi razuma in realistično predstavo druge osebe, njenih potreb, vrlin in slabosti.
Sternberg (1986, v Musek in Pečjak, 1997, str. 178) v okviru trikotnega modela opredeljuje partnersko ljubezen s tremi značilnostmi:
- »intimnost (čustvena komponenta: želja po bližini partnerja, medsebojna povezanost, toplina, odkritost, čustvena podpora, razumevanje, skrb za partnerja),
- strastnost (motivacijska komponenta: želja po telesni bližini, izkazovanju naklonjenosti, spolni odnosi) in
- zavezanost ali odločenost (kognitivna komponenta: stopnja sodelovanja, zaupanja, odločenosti, da bosta ostala skupaj in konstruktivno reševala medsebojne probleme).«
Musek in Pečjak (prav tam) poudarjata, da se skozi daljše obdobje partnerskega odnosa spreminja ljubezenski odnos: strastnost upada, medtem ko intimnosti in zavezanost naraščata, iz česar sklepata, da sta ravni intimnosti in zavezanosti najboljša napovedovalca trajanja partnerskega odnosa.
Subjekt ljubezni je oseba, ki ljubi, objekt pa oseba, ki je ljubljena. V partnerstvu sta dve osebi, ki sta hkrati subjekt in objekt ljubezni. Temu sledi, da ljubezen sestoji v partnerstvu iz dveh čustev – ljubiti in biti ljubljen. Prav v tem pa Fromm (2006) vidi problem ljubezni v današnjem času: ljudje se sprašujejo ali so ljubljeni, ne pa ali ljubijo. Namreč, ljudje mislijo, da je ljubezen problem objekta (ne najdejo prave osebe, ki bi jim ugajala), ne vidijo pa težave pri sebi – v svojih sposobnostih ljubiti. Ljubezen ni nekaj samoumevnega, ni najlažja stvar na svetu, kot bi nekateri rekli. Zato Fromm (prav tam) uvršča ljubezen med umetnost. In kot vsake umetnosti, se tudi te lahko naučimo – s teoretičnim znanjem in prakso, s samodisciplino, potrpežljivostjo, koncentracijo, zbranostjo, vero. Pri ljubezni gre predvsem za dajanje in ne sprejemanje. Ljubezen je dejavnost, moč duše, česar se mnogi ljudje ne zavedajo in zato menijo, da je potrebno najti le pravi objekt. Ljubezen pa ni le odnos do nekega človeka, temveč je »stališče, usmerjenost značaja, ki določa povezanost človeka s svetom kot celoto, ne z enim samim ‘objektom’ ljubezni« (prav tam, str. 42).
Vsekakor je ljubezen čustvo, ki ljudi osrečuje in izpopolnjuje. Je poglavitni temelj za partnerski odnos, katerega vzpostavitev je po mnenju Eriksona (1963, v Avsec in Zager Kocjan, 2011) temeljna razvojna naloga zgodnje odraslosti.
